Medvedi so samotarske živali. Odnosi med posameznimi osebki zlasti odraslimi, temeljijo na medsebojnem izogibanju, razen v času parjenja. Kot večina drugih velikih zveri imajo tudi medvedi velike domače okoliše in se pojavljajo v nizkih populacijskih gostotah. Samice svoj domači okoliš vzpostavijo ob materinem, samci pa dispergirajo. Domači okoliši se prekrivajo. Medvedi so lahko aktivni podnevi in ponoči. Njihova aktivnost je odvisna od okoljskih pogojev, količine hrane in od človekove aktivnosti (Swenson in sod., 2000).

Medved je oportunistični omnivor. Značilno je, da izbira hrano z največjo hranilno vrednostjo, ki mu je v danem trenutku na voljo (Kryštufek, 2003). Večji del hrane medveda je rastlinskega izvora. Zanj je najtežje obdobje spomladi, zlasti do začetka vegetacijske sezone. V tem času lahko napade oslabljeno parkljasto divjad, katere gibanje je zaradi poznega in pomrznjenega snega oteženo. Pomemben del spomladanske prehrane predstavlja tudi mrhovina - trupla živali, ki so poginile v zimskem času. Ko se prične vegetacijsko obdobje pa vse do pozne jeseni, zelo rad pase travo in uživa plodove gozdnih rastlin (dren, leska, jagode, borovnice, robide). V jeseni, ko si nabira tolščo za prezimovanje, so pomemben del prehrane plodovi gozdnega (žir, želod, kostanj, lešniki, orehi) in sadnega drevja v sadovnjakih (hruške, jabolka, slive). Beljakovinsko bogato hrano medvedu predstavljajo predvsem žuželke (mravlje, ose, čebele, lesni hrošči, minice, rilčkarji) ter njihove bube in že prej omenjena mrhovina (Krže, 1988). Priložnostno plenijo živino, zlasti drobnico. Hrano pa najdejo tudi na neurejenih smetiščih. V primerih, ko si hrano poišče na posestvu ljudi (drobnica, sadovnjaki, čebelnjaki...) in povzroči škodo, pogosto prihaja do konfliktov v odnosu z ljudmi.

Medved pozimi miruje, vendar to ni globoko zimsko spanje, kot ga poznamo na primer pri polhih. Telesna temperatura se zniža le za dve stopinji celzija. Upočasni se tudi srčni utrip in metabolizem. Ker v tem času ne uživa tekočine, se v telesu začnejo kopičiti strupeni metabolni produkti, še posebej sečnina. Dušik iz sečnine se ponovno vgradi v telesne beljakovine, ki se odlagajo v limfi (sokrvnici). Medvedovo »zimsko spanje« je dejansko le posebna oblika stradanja z možnostjo nevtralizacije strupenih metabolnih produktov (Kryštufek, 2003). Nekateri medvedi južnejših evropskih populacij so lahko aktivni tudi celo leto. Preživljanje zime v brlogu je verjetno prilagoditev na pomanjkanje hrane v zimskem času in morda tudi na kotitev mladičev, ki niso sposobni termoregulacije  (Swenson in sod., 2000).

Za medveda je značilna dolga življenjska doba (21 let je starost najstarejše evidentirane medvedke v Sloveniji (Jerina in Adamič, 2008), pozna spolna zrelost in raztegnjen reproduktivni cikel. Je poligamna vrsta. Parjenje poteka od sredine maja do zgodnjega julija. Po oploditvi se zarodki razvijejo do stadija blastociste. Nadaljnji razvoj je zaustavljen vse do poznega novembra in šele takrat pride do implantacije. Brejost potem traja še 6 do 8 tednov. Samice januarja ali februarja v brlogu skotijo 1 do 4 nebogljene mladiče, ki tehtajo okoli 0,5 kg. Mladiči odrastejo v 1,4 do 2,4 letih. Pri skandinavski populaciji, ki je najbolj intenzivno raziskovana evropska populacija, so ugotovili, da ima samica mladiče prvič med 4. in 6. letom starosti. Interval med eno in drugo brejostjo je razmeroma kratek, približno 2,4 leti (Swenson in sod., 2000).