Čeprav je bil medved v Sloveniji večkrat resno ogrožen, ni nikoli povsem izumrl, kot se je to zgodilo v drugih delih Evrope (Jerina in sod., 2003). Konec 19. in v začetku 20. stoletja je bila velikost populacije ocenjena na 30 do 40 osebkov (Krže, 1988). Medvedi so preživeli v redko poseljenih delih južne in jugovzhodne Slovenije. Po njihovi zaščiti leta 1931 je številčnost populacije postopno naraščala. Konec petdesetih je bila velikost populacije ocenjena na 160 živali (Jerina in sod., 2003). Leta 1966 je bilo v južnem nekonfliktnem (majhna gostota prebivalstva, malo reje drobnice) delu Slovenije vzpostavljeno 3500 km² veliko centralno območje za upravljanje z medvedjo populacijo. Celoletna zaščita samic z mladiči, zalaganje krmišč (dopolnilno hranjenje) in vzpostavitev letne kvote odstrela v tem območju so bili verjetno vzroki za hitro rast populacije ter širjenje stalne prisotnosti medveda proti severu in zahodu države. Poleg tega je bil lov dovoljen le od 1. oktobra do 31. aprila naslednje leto. Izven tega območja pa je bil odstrel dovoljen vse leto. Da bi povečali disperzijo osebkov iz Dinaridov v Alpe, so leta 1991 zaščitili tudi medvede izven centralnega območja. Leta 1995 je bila sprejeta razširitev centralnega območja razširjenosti na približno 5200 km², ki velja še danes (Kaczensky, 2000).

Naraščanje števila medvedov pa ni bilo brez posledic. Povečalo se je število opažanj in znakov njegove prisotnosti. To je med ljudmi, ki so živeli v neposredni bližini območij pojavljanja, povzročilo nelagodno občutje, strah in nenaklonjenost. Konflikti so se pojavili tudi zaradi povečanega števila medvedjih napadov na drobnico. K temu so pripomogli še medvedu nenaklonjeni mediji, ki so s svojim poročanjem dodatno zaostrili situacijo (Jerina in sod., 2003). Znano je, da sobivanje človeka in medveda, kot tudi drugih velikih zveri, prinaša težave na obeh straneh. Pomembno je upoštevati, da je mogoče večino teh problemov rešiti ali ublažiti brez močnega zmanjšanja populacije »problematične« vrste (Jerina in sod., 2003).

Ocene številčnosti medvedov v Sloveniji se precej razlikujejo. Jerina in Adamič (2008) ocenjujeta, da je leta 1998 populacija štela okoli 290 osebkov, nakar naj bi se do leta 2006 postopoma dvigovala do okoli 370 medvedov.  V pravkar končani raziskavi medvedov z neinvazivno genetiko smo ocenili, da je bilo leta 2007 v Sloveniji prisotnih 434 (394-475) medvedov. Ugotovljene vrednosti so nekoliko nižje od dosedanjih uradnih ocen Zavoda za gozdove Slovenije, ki so bile podane ob letnih predlogih za odstrel velikih zveri. Te so npr. za leto 2007 znašale od 500 do 700 osebkov. Odstrel medveda v Sloveniji je že nekaj časa intenziven, ohranjeno številčnost pa lahko pripišemo trenutni visoki rodnosti in dotoku emigrantov s Hrvaške. Velik odstrel v mlajših starostnih razredih verjetno pomeni majhen »vrast« novih, mladih osebkov v reproduktivni razred. Večji del sedanjega reproduktivnega razreda bo v prihodnosti ostarel, kar bi lahko povzročilo naglo upadanje natalitete. To pomeni, da za ohranjanje medveda v Sloveniji ni pomembno le poznavanje njihove številčnosti, ampak tudi drugih značilnosti in dinamike populacije (Jerina in Adamič, 2008).