Slovenski medvedi so del alpsko - dinarsko - pindske populacije, ki zajema območje od vzhodnih Alp v Avstriji in severovzhodni Italiji vse do gorovja Pindos v Grčiji (Swenson in sod., 2000). Areal se tako razteza na območju naslednjih držav: Avstrija, Italija, Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Makedonija, Črna gora, Srbija, Kosovo, Albanija in Grčija (Swenson in sod., 2000). Slovenija se nahaja na severozahodnem robu strnjenega območja dinarske populacije medveda in je s tem najbolj zahodni del areala populacije rjavega medveda v Srednji Evropi (Strategija ... ., 2002).

Osrednje območje razširjenosti medveda v Sloveniji zajema visoki kras. To je območje strnjenih mešanih gozdov z razgibanim in nepreglednim terenom (Simonič, 2003). Najpogostejša združba je Abieto-Fagetum-Dinaricum v kateri prevladujejo bukev (Fagus silvatica) in jelka (Abies alba), v sestojih pa se mešajo tudi smreka (Picea abies), javor (Acer pseudoplatanus) in brest (Ulmus sp.) (Kaczensky, 2000). Na tem območju medved ni nikoli povsem izginil (Jerina in sod., 2003). Razdelimo ga lahko na tri večje dele (Simonič, 2003):

• ZAHODNI VISOKI KRAS (937 km²), ki se razteza severno od avtoceste Ljubljana - Postojna - Razdrto. Kljub temu, da je gozdni habitat zelo kvaliteten, še posebej na planotah Hrušica in Nanos, je gostota medvedov majhna.

• NOTRANJSKA (1306 km²) zajema zahodno pobočje Javornikov, Snežnik in Iško. Za ohranjanje velikih zveri je ta regija še posebej pomembna, saj se na svoji celotni južni meji nadaljuje v hrvaški Gorski kotar. Na tem območju, za razliko od Kočevske, kmetijskih pritiskov praktično ni.

• KOČEVSKO - BELOKRANJSKA REGIJA (2400km²) je največji del osrednjega območja medveda. Razteza se od Iške do Bele krajine. Z vidika ekologije ima največjo nosilno kapaciteto, a je tu medved vseeno bolj ogrožen kot na drugih dveh delih. Tu se namreč povečuje število ovc in koz ter drugih kmetijskih aktivnosti v gozdnatih predelih.