Rjavi medved je pomemben element naravne in kulturne dediščine, ne le v Sloveniji ampak tudi drugod po Evropi. V večjem delu srednje in južne Evrope je bil sicer konec 19. stoletja močno zdesetkan, na nekaterih območjih pa celo iztrebljen. Danes se odnos ljudi do te velike zveri spreminja. Tako se v različnih delih Evrope veliko truda vlaga v projekte okrevanja populacij medveda: v Alpah na italijanski in avstrijski strani, v Pirinejih v Franciji, v osrednjem delu Apeninov v Abruzzih, v španski Kantabriji ter v Pindosu in Rodopih v Grčiji.

Na širšem območju Dinarskega gorstva so se medvedi ohranili zaradi ustreznega življenjskega okolja - širnih strnjenih gozdov na razgibanem in nepreglednem terenu visokega krasa in tudi naklonjenosti tamkajšnjih ljudi do obstoja te vrste. Kot najzahodnejši del strnjene dinarske populacije slovenski medvedi predstavljajo pomemben vir za naravno rekolonizacijo Alp. Življenjski pogoji v Sloveniji so zelo podobni pogojem v območjih, na katerih lahko najdemo medvede oz. potencialnih območjih njihove prisotnosti v srednji in južni Evropi. Tako je strategija upravljanja z medvedom v Sloveniji pomembna tudi za druge evropske države.

Medveda uvrščamo med ranljive vrste zaradi njegovih prostorskih zahtev, oportunstične karnivorske narave prehranjevanja, velike mobilnosti in očitne tolerance do prisotnosti ljudi. Od leta 1993 je uvrščen na rdeči seznam ogroženih vrst v Sloveniji, ščitijo pa ga tudi številne druge mednarodne konvencije, kot npr. Bernska konvencija.

Varovanje in upravljanje redke, ogrožene in karizmatične vrste kot je medved ni enostavno, saj upravljalce na vsakem koraku spremlja javnost, katere mnenja pa so v primeru velikih zveri običajno deljena. Tu postane pomembno, da odločitve upravljalcev s populacijo temeljijo na znanstveno dokazanih dejstvih, ki jim ni mogoče oporekati. Upoštevanje le-teh upravljalcem omogoča, da se lahko izognejo morebitnim očitkom. Tako vedno večji pomen dobivajo metode varstvene genetike, s katerimi lahko pridobimo številne informacije o genetskem stanju populacije, dinamiki in številčnosti populacije, spolni strukturi, disperziji ter o geografskem in filogenetskem izvoru osebkov. Na podlagi poznavanja populacije z vseh teh vidikov je mogoče bistveno boljše načrtovanje upravljanja z njo.